Živimo v svetu, ki ga poganjajo algoritmi s procesorsko močjo majhne države, vse z enim samim, precej sprevrženim ciljem: da bi vse postalo sterilno. Danes drvimo proti virtualni resničnosti z vso zavzetostjo pijanega najstnika na mopedu, pri tem pa pozabljamo, da je radikalno sprejemanje lastne nepopolnosti edini preostali temelj našega mentalnega zdravja.
Poglejte, stvar je preprosta. Nihče ni popoln. In to je dobro. Sprejemanje tistega, čemur Instagram generacija pravi "napaka", je dejansko edina stvar, ki nas loči od friteze. Nepopolnost nas dela človeške. Odmiki od tistega, kar smo si zamislili kot idealno – naj gre za obliko, vonj ali dejstvo, da se vaš obraz zjutraj ne sklada z geometrijsko simetrijo – so naše edino pravo sidrišče. To nam daje tisti topli občutek nadzora nad sabo, namesto da bi bili le sužnji tuje estetike.
Znanstveniki - to so tisti ljudje v belih haljah, ki dejansko nekaj vedo - vam bodo povedali, da so najlepši obrazi na svetu asimetrični. Naši možgani so namreč zasnovani tako, da nenehno popravljajo vizualne in slušne napake, da bi ustvarili sliko, ki jo razumemo. Ko jim to delo odvzameš, ko jim ponudiš popolno simetrijo, postanejo možgani zdolgočaseni. In ko se možgani začnejo dolgočasiti, začnemo delati neumnosti. Zapletemo se v začaran krog iskanja popolnosti, ki ne obstaja, in preden se zaveste, ste svojo fizično podobo spremenili v nekaj, kar je bolj podobno plastični lutki iz oddelka za znižanja kot pa človeškemu telesu.
Potem pa je tu še tehnologija – ta "blagoslov", ki nam škodi hitreje, kot mu uspe naložiti posodobitev. Govorim o tistih algoritmih na družbenih omrežjih, ki iz navadnega človeškega obraza naredijo nekaj tako polikanega, da meji na geometrijsko natančnost CNC stroja. Ko gledaš takšno fotografijo, nimaš občutka, da gledaš osebo; občutek imaš, da gledaš komponento za Airbusov motor, ki jo je nekdo pomotoma pobarval v kožno barvo. Nesprejemljivo. Tragično. Nesmiselno.
Ljudje se tega zavejo šele, ko so že popolnoma deformirani in neprepoznavni - v duši in mnogi v telesu. Resnica, ki jo vsi ignoriramo, pa je: popolnosti ni. Obstaja le sprejemanje nepopolnosti. To je tisto, kar vodi v odobravanje sveta okoli nas – sveta, ki poka po šivih od raznolikosti in čudovitih napak. In ravno zato, ker je tako nepopoln, je ta svet, v katerem živimo, pravzaprav popoln.
Morda se vse to sliši malce zapleteno, a je v resnici bolj preprosto od navodil za uporabo kladiva. In naj bo jasno – ne kritiziram tehnologije same po sebi. Tehnika je v zadnjih nekaj desetletjih napredovala do točke, ko naše vsakdanje življenje izgleda kot visokoproračunski znanstvenofantastični film A-produkcije, v katerem so vsi učinki narejeni pravilno.
Imamo samovozeče avtomobile za ljudi, ki se jim zdi vrtenje volana preveč naporno opravilo. Imamo AR-očala, ki vam v realnem času razložijo, kje je najbližji WC, kje je bankomat in kako hitro vam bije srce – kot da sami ne bi opazili, da vas tišči na vodo ali da ste ravnokar pretekli maraton. Imamo holograme, brutalno hitre prenose podatkov, ki po celem globusu potujejo hitreje kot misel, in naprave, ki se z vami pogovarjajo o vaših lastnih izkušnjah.
Danes je vse "pametno". Imamo pametne ure, pametne pralne stroje, ki imajo verjetno višji IQ od večine mojih sosedov, pametna dvigala, pametna kolesa in, seveda, pametne telefone. Obkroženi smo z napravami, ki so sposobne izračunati trajektorijo leta na Mars, medtem ko mi čakamo, da nam mikrovalovna pečica "pove", kdaj je juha topla.
In tukaj se pojavi vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak, ki nima glave le za to, da mu ne dežuje v vrat: Če je zdaj prav vsaka stvar okoli nas postala "pametna" ... kam, za vraga, je izginila naša pamet? Postajamo le še biološki podaljški svojih procesorjev. Prepričani smo, da smo vsemogočni, ker imamo v žepu napravo, ki pozna vse odgovore, v resnici pa smo pozabili postaviti celo najosnovnejša vprašanja. Tehnologija nam je dala vse, razen tistega, kar dejansko potrebujemo: sposobnost, da smo nepopolni, zmedeni in – kar je najpomembneje – samostojno razmišljujoči ljudje.
Poglejte, ne gre za duhovno kapitulacijo. Če se sredi te neizmerne gore silicija in vezij trudite ostati človek, kakršnega si je zamislila narava, niste tehnofob – ste le prisebni. Kajti na koncu dneva – pa naj se sliši še tako kruto in neizprosno – smrt ne potrebuje tehnologije. Smrt nima USB-vhoda in ne potrebuje posodobitve programske opreme.
Paradoksalno pa je, da jo lahko srečate v "pospešenem posnetku" prav zaradi svoje slepe vere v tehnologijo. Če preveč zaupate svojemu samovozečemu avtomobilu, se zna zgoditi, da boste končali v jarku, medtem ko bo avto še vedno prepričan, da ste na avtocesti. In to je tisto "umiranje na obroke", o katerem govorim. Ne ubija vas tehnologija sama, ampak dejstvo, da pozabljate, kdo in kaj ste.
Zanašate se na telefon v svojem žepu, kot da je to vaš zunanji par možganov, ki je pametnejši od vas. Verjamete algoritmu, da ve, kam greste, bolje kot vi sami. In ko vam umetna inteligenca z vso svojo digitalno vljudnostjo zatrdi, da ni pametnejša od vas ... no, to je tako, kot bi vam volk rekel, da je ravnokar postal vegan. Verjemite mu na lastno odgovornost.
Kje je torej meja? Kje je tisti "dovolj"?
Prava mera je ključ do vsega. Tehnologija bi morala biti kot dobro, težko kladivo – v roki ga imaš takrat, ko moraš zabiti žebelj, ne pa, da kladivo drži tebe in ti določa, kje boš stal in kateri žebelj boš gledal. Kako torej dozirati vso to tehnološko šaro, ki se tako neumorno trudi iztrebiti "človeški faktor"? Kako v naše običaje zopet implementirati tisto, kar je "narobe" – ravno zato, da bi bilo spet vse čim bolj "prav"?
Odgovor je preprost, a težak: Ohranite svoje napake. Nismo se povzpeli na vrh prehranjevalne verige zato, da bi nam zdaj piskajoča škatla v žepu govorila, kdaj moramo piti vodo, kaj nam v tem trenutku paše pojesti in katero pot izbrati do trgovine. Zaupajte si. Dopustite si, da se izgubite brez GPS-a in ugotovite, da svet zunaj zaslona dejansko obstaja. Pustite si, da zapojete napačen ton brez tistega digitalnega policaja, ki mu pravijo auto-tune.
Pojejte tisti kos sladkega greha, ki vam ga vsi prepovedujejo. Sprejmite, da smo včasih skuštrani in da v določenih trenutkih življenja nismo kot načrtovan salonski izdelek, ki ga je proizvedel robot nekje v tehnološko dovršeni japonski tovarni. Pustite si narediti nekaj popolnoma nelogičnega, nesimetričnega in nepopolnega.
Kajti tisti trenutek, ko bomo iz sebe izkoreninili vse "napačno", ne bomo postali popolni. Postali bomo le še ena vrstica kode v svetu, ki je pozabil, kako se dejansko živi. Takrat ne bomo več rezultat milijonov let trajajoče evolucije, ki je svoj manifest našla v tistem čudovitem in težko razložljivem procesu, ki mu pravimo "moč misli". Nikakor ne!
In če mislite, da bo umetna inteligenca rešila to težavo namesto vas ... no, potem ste pravkar dokazali mojo poanto. Naša pamet ni v oblaku; je v naših napakah, v našem znoju in v tistem čudovitem, nepopolnem kaosu, ki mu pravimo življenje.