Bodimo povsem brutalno iskreni: pri ekoloških vprašanjih smo zašli v neverjetno, globalno godljo. Okolje se dobesedno kuha, medtem ko se politiki zgrinjajo na neskončne, absurdno drage konference in nam z dvignjenim prstom vsiljujejo papirnate slamice – tehnološke "čudeže", ki se po natanko treh minutah stika z vašo pijačo spremenijo v klavrno, neuporabno celulozno kašo. Na nadnacionalnih ravneh se serijsko sprejemajo zakoni o prepovedi vsega mogočega, kar naj bi domnevno ogrožalo naravo, in še ure bi lahko našteval te birokratske nesmisle. Zakaj nesmisle? Ker je od vseh teh utopičnih in pogosto povsem nedosegljivih prepovedi neprimerno bolj smiselna gola optimizacija. Racionalizacija pravzaprav vsega tistega civilizacijskega aparata, s katerim smo se obdali in ga v zadnjem stoletju eksponentno prignali do roba.
In v ozadju tega našega vprašljivega napredka zdaj tiho brni nekaj, kar bi nas dejansko lahko potegnilo iz te nepojmljive zmešnjave, v katero smo zabredli. Ne, to niso skupinski objemi dreves in transcendentalno meditiranje ob gorskem potoku. To je surova, neizprosna in neverjetno zmogljiva matematična moč umetne inteligence. Zataknili smo se v absurdnem času, ko javnost ob tej besedni zvezi še vedno vidi zgolj prizore iz filma Terminator in zganja vsesplošno apokaliptično paranojo. Zaradi tega medijskega hrupa komaj ulovimo resnične, osupljive informacije o monumentalnih pozitivnih premikih, ki jih vključevanje te tehnologije v naše okolje že prinaša. Lahko se slepimo, a to je naša neizpodbitna nova resničnost, in skrajni čas bi bil, da jo vsesplošno javno sprejmemo.
A preden tej digitalni božanskosti začnemo slepo ploskati, moramo najprej razčistiti nekaj izjemno, boleče pomembnega.
Slon v strežniškem centru: Energetska potratnost ali zgolj adaptacijsko obdobje tehnologij?
Nekateri bi radi verjeli, da je umetna inteligenca nekakšen čaroben, eteričen oblaček, ki lebdi v digitalnem vesolju in se napaja z mavricami ter dobrimi mislimi. V resnici so nevronske mreže in jezikovni modeli absurdno, nepojmljivo žejne pošasti. Bodimo natančni, saj so dejstva tukaj ključna: generiranje ene same umetne slike dejansko porabi le toliko energije, kot je potrebujete, da vaš pametni telefon napolnite od 0 do 100 %. Ena slika – en telefon. Sliši se povsem nedolžno. Dokler tega mikroskopskega dogodka ne pomnožite z milijardami zahtevkov po vsem planetu vsak božji dan.
A tista prava, grozljiva nočna mora se skriva v zakulisju. Ko pridemo do učenja oziroma usposabljanja enega samega kompleksnega modela, požre procesiranje toliko električne energije, da bi z njo lahko celo leto udobno napajali, osvetljevali in ogrevali povprečno slovensko vas s tristo hišami. Današnji podatkovni centri, ki poganjajo to tako imenovano revolucijo, dobesedno goltajo teravate elektrike in za hlajenje sistemov srkajo hektolitre vode. Takšna je surova, neizprosna slika tega trenutka in to absolutno drži.
Vendar – in to je ključen, masiven vendar – tehnološka industrija ni sestavljena iz popolnih bedakov. Zavedajo se, da ta zverinski model ni v noben primeru trajnosten in da jih bo na dolgi rok požrl lasten uspeh. Zato so pogledali v prihodnost in globoko ponotranjili silno moč umetne inteligence, da bi rešili problem, ki ga je v prvi vrsti prav Ui (Ai) sama ustvarila.
Trenutno smo tako priča fascinantnemu preskoku v razvoju. Inženirji pospešeno razvijajo tako imenovane nevromorfne čipe, ki jih razvijata med ostalimi tudi Intel in IBM. To ni le nadgradnja; gre za neverjetno arhitekturo, ki dobesedno posnema biološko delovanje človeških možganov in za obdelavo podatkov potrebuje zgolj droben delček ubogega vata. Še bolj absurdno briljantni so fotonski procesorji, ki so za sabo pustili staromodne elektrone in za prenos podatkov ter logične operacije uporabljajo kar svetlobo. Uporabljata in razvijata jih Nvidia in nemški Q.ant. In ja, gre za resno in obstoječo tehnologijo, ki ni več zgolj v fazi razvoja. Umetna inteligenca se danes dejansko uporablja za to, da optimizira samo sebe, racionalizira svoje drobovje in drastično zmanjša lasten neokusen energetski apetit. V naslednjem desetletju – če ne že precej prej – bo ta skok v energetski učinkovitosti strojne opreme tako brutalen in eksponenten, da se bomo današnjim podatkovnim centrom čudili kot zastarelim, umazanim parnim strojem.
Vsevidno oko: Nadzor in krizni odziv
Kaj sploh lahko vsa ta silikonska moč stori za tisti slikoviti gozd, po katerem se tako radi sprehajamo v nedeljo popoldne? Za začetek: konča to našo patetično dobo slepega ugibanja. Bodimo povsem odkriti, ljudje smo naravnost obupni pri nadzoru širšega okolja. Naši možgani preprosto niso zgrajeni za to, da bi hkrati obdelali milijon spremenljivk. Stojimo sredi posušene pokrajine, se praskamo po glavi in upamo, da ne bo preveč pihalo.
Umetna inteligenca pa ne upa. Ona računa. S hladno, neizprosno strojno natančnostjo v realnem času golta in analizira terabajte satelitskih posnetkov in mikroskopskih odčitkov s tisočerih termalnih senzorjev, posejanih po divjini. Ko se v naravi vzpostavijo tisti smrtonosni, popolni pogoji za uničujoč gozdni požar, lahko napredni sistemi – kakršne mimogrede že zelo resno in uspešno testirajo v vselej goreči Kaliforniji – ta požar predvidijo in locirajo v njegovih absolutno najbolj zgodnjih minutah. Dolgo, res dolgo preden prvi prestrašeni pohodnik sploh zavoha dim in v paniki začne tipkati številko za nujno pomoč.
Ta digitalni stražar nima sindikata, ne potrebuje odmora in ne spi. Nenehno, skoraj paranoično opazuje. Analizira vlago v prsti do milimetra natančno, preračunava lokalno hitrost vetra in suhost topografije ter nato z vojaško strategijo usmerja reševalne ekipe, vodne bombnike in krizne štabe točno tja, kjer bodo dejansko naredili razliko. Namesto našega dosedanjega, globoko neučinkovitega sistema, kjer zgolj histerično reagiramo na že razvite in uničujoče katastrofe, nam umetna inteligenca daje v roke orodje, da te grožnje hladnokrvno zadušimo v kali. Še preden sploh postanejo večerna novica.
Vrhunski izumitelj: Razvoj novih tehnologij
Znanstveniki v belih haljah, zaprti v svojih sterilnih laboratorijih, običajno preživijo desetletja in porabijo gore denarja, da bi z mučno metodo poskusov in napak odkrili novo, za spoznanje učinkovitejšo zlitino. Ali pa morda nek nov, lažji material za tiste pregrešno drage kopačke vašega otroka, ki mimogrede obupno slabo igra nogomet. Umetna inteligenca? Ta celotno desetletje človeškega znanstvenega truda in znoja opravi v torek popoldne. Po obilnem kosilu. Sproti in povsem brez zadržkov. Zmožnost brutalnega preračunavanja in manifestacije teh izračunov v otipljivih, realnih rezultatih je s pomočjo stroja postala naravnost absurdna. To ni več znanost, to je postala otroška igra v digitalnem peskovniku.
Poglejmo samo Googlov sistem DeepMind, natančneje njihov projekt GNoME. Ta reč je nedavno v enem samem, domala arogantnem zamahu predvidela strukture za več kot dva milijona popolnoma novih, do sedaj povsem neznanih materialov. Tu ne govorimo o kozmetičnih popravkih; govorimo o absolutnih, tektonskih prebojih. Govorimo o novih kemijskih sestavah, ki bodo omogočile serijsko proizvodnjo baterij s solid-state tehnologijo (tistih v trdnem stanju), ki so stokrat varnejše in nepojmljivo učinkovitejše. O materialih, ki se ob poškodbi znajo dobesedno sami "popravljati". O revolucionarnih gradbenih materialih in nanostrukturnih vlaknih – karkoli hudiča že to pomeni – in še o gori drugih stvari, ki si jih naši biološki možgani sploh še ne znajo predstavljati.
In gremo še dlje. AI trenutno načrtuje povsem nove generacije gigantskih elektromotorjev za težko industrijo, letalstvo in tiste masivne tovorne ladje, ki prečkajo oceane. Trik? Za svoje delovanje sploh ne potrebujejo več tistih presnetih, problematičnih redkih zemelj, ki jih s krvavimi rokami in katastrofalnimi ekološkimi posledicami zdaj kopljejo na drugem koncu sveta. Ker lahko ta tehnologija do najbolj nore potankosti simulira termodinamiko na sami molekularni ravni, nam omogoča ustvariti drastično manj potratne naprave. Od orjaških industrijskih turbin do tistega kompresorja v vašem domačem hladilniku – povsod je izguba toplotne energije zmanjšana na absolutni, matematični minimum.
Prav ta razvoj novih tehnologij je v tem trenutku v strašanskem, neustavljivem porastu. In to z zelo preprostim razlogom: prinaša konkretne, otipljive rezultate, ki bodo korenito in brutalno spremenili nesluteno število področij. Nam in temu našemu pregretemu okolju v neizmerno korist. In vse to je razvito, optimizirano in dostavljeno s pomočjo hladnega, preračunljivega uma umetne inteligence.
Transport in logistika: Prekletstvo neučinkovitosti
Transportni sektor – in s tem mislim tiste zverinsko masivne kontejnerske ladje, neskončne tovorne vlake in tista predimenzionirana transportna letala, ki pravzaprav držijo to našo krhko globalno ekonomijo pokonci – je še vedno neverjetno, sramotno umazan.
Vendar umetna inteligenca tukaj ne sodeluje zgolj pri razvoju nekih naprednih hibridnih pogonskih sklopov v drobovju teh strojev. Ne, loteva se nečesa veliko bolj fundamentalnega in bolečega: čiste, neokrnjene človeške logistične neumnosti. Ljudje smo namreč neverjetno talentirani za to, da stvari pošiljamo po najbolj nelogičnih, ovinkastih poteh. Umetna inteligenca pa vzame te ladijske in letalske rute ter jih optimizira s takšno fanatično natančnostjo – dobesedno upoštevajoč vsak prekleto majhen morski tok in vsak zoprn višinski veter na tem planetu – da se poraba goriva zmanjša za absolutno osupljive odstotke.
Tu ne govorimo o nekaj prihranjenih vedrih nafte za občutek lažne ekološke moralnosti. Govorimo o milijonih ton CO2, ki nikoli, ampak res nikoli ne končajo v našem ozračju. Govorimo o milijardah litrov prihranjenega kerozina in dizla, preprosto in izključno zato, ker je brezčuten, hladnokrven računalnik nekemu utrujenemu kapitanu ali zdolgočasenemu šoferju izračunal popolno, matematično brezhibno linijo poti od točke A do točke B. Za umetno inteligenco to sploh ni kakšen epski intelektualni izziv; to je zanjo zgolj rutinsko pretegovanje njenih izjemnih zmožnosti cikličnega izračunavanja. Rezultat tega hladnega preračunavanja pa je neizpodbiten in masiven padec škodljivega vpliva na to naše obremenjeno okolje.
Kmetijski kirurgi: Droni in senzorika
Potem so tu naše kmetijske površine. Bodimo brutalno iskreni, trenutni način masovnega kmetovanja je precej neandertalski. Se na polju pojavi peščica škodljivcev? Odlično, vrzimo tisoče litrov absurdno dragih in toksičnih pesticidov čez celotno državo in zvezano upajmo na najboljše. Narava ta naš primitivni pristop seveda povsem upravičeno in globoko sovraži.
Umetna inteligenca pa v navezi z roji avtonomnih strojev igra povsem drugo igro – ligo absolutne kirurške natančnosti, ki ji stroka pravi Precision Agriculture. Avtonomni droni z večspektralnimi kamerami preletavajo polja in dobesedno, matematično prepoznavajo vsako posamezno bilko. Ko najdejo tisti nesrečni plevel ali mikroskopsko žarišče bolezni, ne poškropijo celotnega hektarja v maniri paničnega množičnega uničenja. Ne. Usmerijo natančen, odmerjen mikroskopski “pljunek” fitofarmacevtskega sredstva neposredno na izvor težave. Ali pa – kar je še bolj fascinantno in potrjeno resnično – na polje zapeljejo avtonomni kopenski roboti in ta isti plevel s pomočjo umetne inteligence preprosto in elegantno skurijo z visoko usmerjenim laserjem. Ni znanstvena fantastika - takšne robote že proizvaja podjetje Carbon Robotics. Ni reklama, zgolj preverljivo in fascinantno dejstvo.
Hkrati pa globoko pod površjem pametni talni senzorji nenehno komunicirajo z osrednjim AI sistemom za namakanje. Ta vodo dovaja zgolj in izključno tistim specifičnim koreninam, ki jim v tistem trenutku dejansko grozi suša, ne pa sosednjemu blatu, ki je že tako premočeno. Zmanjšanje porabe dragocene vode in strupenih kemikalij v tem sektorju ni zgolj opazno; je monumentalno. Vse skupaj zveni kot pretirana znanstvena fantastika, a sploh nismo več daleč od popolne integracije v kmetijski sektor. Pravzaprav se na najbolj naprednih farmah na planetu to dogaja prav ta trenutek.
Dirigent prihodnosti: Pametna omrežja (Smart Grids)
In za konec še področje, o katerem se na tistih finih ekoloških konferencah absolutno premalo govori. Prehod na izključno obnovljive vire energije je, milo rečeno, neokrnjena inženirska nočna mora. Sonce ima namreč to izjemno nadležno navado, da vsak večer zaide, veter ne piha na birokratski ukaz, mi, razvajeni porabniki, pa bi hkrati radi imeli polno, neomejeno moč v vtičnicah v prav vsaki sekundi našega dneva. Surovi obnovljivi viri enostavno ne zadostijo tem brutalnim potrebam, če se ultimativno usmerimo zgolj nanje. Hkrati pa naše zastarelo, dinozavrsko električno omrežje, ki je bilo v osnovi zgrajeno za stabilno in predvidljivo dobo premoga, tega bipolarnega kaosa ne zmore več prebaviti.
Omrežje nujno potrebuje dirigenta. In to ne nekega zbeganega operaterja pred zaslonom, temveč dirigenta z nadčloveškimi, laserskimi refleksi, ki bo znal te naše nenasitne potrebe in dejanske zmogljivosti omrežja hladnokrvno optimizirati in racionalizirati. Tu na sceno vstopi AI.
In tu moramo dodati tisto, o čemer se sploh ne govori: umetna inteligenca ne bo zgolj pasivno opazovala. "Pametna omrežja" bodo v milisekundah preusmerjala presežke energije s sončnih panelov v vaši soseski neposredno do orjaških baterijskih hranilnikov. A sistem gre še veliko globlje – ustvarja tako imenovane navidezne elektrarne (Virtual Power Plants). Umetna inteligenca nenehno analizira kompleksne vremenske modele; dobesedno ve, da bo jutri ob 14.00 nad obalo padla oblačnost in bo proizvodnja solarnih farm strmoglavila. Zato bo sistem povsem avtonomno in preventivno uskladil porabo. Za nekaj odstotkov bo znižal moč orjaških industrijskih hladilnih sistemov po državi ali pa komuniciral z vašo domačo pametno toplotno črpalko, da bo vodo segrela takrat, ko je energije preveč, ne pa takrat, ko je omrežje na robu zloma.
Umetna inteligenca bo balansirala celotna nacionalna in mednarodna omrežja tako, da bo skrbela, da sistem ne razpade v en sam epski, katastrofalen mrk. Energija se bo porabljala izključno takrat, ko bo najčistejša in najbolj smiselna. Ja, absolutno premalo nam je jasno, kot ugotavljam ob tem pisanju in vzporednem poglobljenem raziskovanju, kako tanka je pravzaprav meja med delujočo civilizacijo in temo – in kako zelo bo preživetje našega udobja odvisno od teh nevidnih, preračunljivih algoritmov.
Zaključek: nadaljevanje histerija ali smiselna integracija tehnologije?
Torej, če potegnemo črto pod vso to medijsko histerijo: umetna inteligenca ni le nekakšen digitalni Orwell, ki vohlja za nami in mimogrede generira povprečne eseje za lene študente. Če za kratek čas ignoriramo tiste apokaliptične fantazije iz Terminatorja in njeno trenutno, naravnost psihopatsko žejo po megavatih – ki precej spominja na vikend pijance v lokalnem pubu tik pred zaprtjem – gledamo naravnost v oči verjetno edinemu inženirju na planetu, ki ima dejansko šanse. Edinemu rešitelju z dovolj surove, brutalne procesorske moči in tiste absolutne, neizprosne matematične hladnosti, da uredi to strahovito ekološko greznico, ki smo jo tako fanatično polnili zadnje stoletje.
Čas praznih političnih obljub na absurdno dragih banketih in tistega neskončnega, patetičnega tarnanja se tukaj in zdaj konča. Gola, neizprosna optimizacija nenadoma ni več le lepa besedna zveza na predstavitvi kakega obupanega birokrata, temveč postane kruta, dosegljiva realnost z merljivimi rezultati. Zato preprosto stopimo korak nazaj in prepustimo stroju tisto, v čemer blesti. Naj umetna inteligenca izračuna, kaj in kako je treba storiti, popolnoma brez našega zmedenega, čustvenega in paničnega človeškega vmešavanja. Naj ta digitalni genij zreže našo razsipnost na tisti absolutni, preživetveni minimum in ustvari rešitve, s katerimi naše toksične smeti ne bodo več dušile vsega, kar leze in gre.
Naj preprosto prevzame poveljstvo. Naj uredi stvari do te mere, da bodo tisti nenehno panični okoljevarstveniki končno spili kak blag kamiličen čaj in zadihali mirneje. Mi vsi pa – skupaj s to našo močno pretepeno Materjo Zemljo – morda dejansko preživimo to stoletje v zdravstvenem stanju, ki ne bo spominjalo na zadnje stadije hude pljučnice. Dovolimo si to prekleto drznost in uporabimo vso to vrhunsko tehnologijo, ki smo jo mimogrede ustvarili prav na račun brutalnega uničevanja narave, za to, da tej isti naravi suvereno vrnemo tisto, kar smo ji v svoji neskončni, arogantni brezbrižnosti ukradli. In tu se skriva tista največja, briljantna ironija: prav ta hladni, brezčutni algoritem nam bo očitno moral pomagati, da se sami ponovno razvijemo v biološko vrsto, ki dejansko spoštuje okolje, v katerem biva, namesto da ga zgolj slepo in parazitsko izkorišča za svoje lastne, kratkovidne cilje.