Vprašanje je sila preprosto, a hkrati eno najbolj prerekanih v sodobni zgodovini ustvarjanja: Kaj je pravzaprav glasba? V zadnjih nekaj letih je namreč v ta sveti hram človeške ekspresije z vso silo treščila umetna inteligenca. In povzročila je potres, ki bi premaknil tektonske plošče. Ob analizi njenih zmogljivosti in zmožnosti lahko brez nadaljnjega trdimo naslednje – algoritmi lahko prežvečijo milijone not, lestvic in ritmov v delčku sekunde. Sposobnost globoke analize in generiranja nepredstavljivega števila kombinacij na prvi pogled daje absolutno osupljive, barvite rezultate. Zato je bilo začetno navdušenje evforično. Rezultati so se nam zdeli nepojmljivi. Svet je mislil, da so "stroji" končno dekodirali dušo.
Toda ko se je dim razkadil in smo začeli te popolne, z matematično natančnostjo zložene kompozicije poslušati na ponavljanju, smo trčili ob zid velikosti Andov. Nekaj je manjkalo. Nekaj zelo, zelo pomembnega. Situacija je namreč sledeča: stroj ustvarja s hladno, neizprosno kalkulacijo. Popolnoma pa spregleda tisto, kar je ljudem najbližje in kar glasbo sploh naredi vredno poslušanja. Manjka ji absolutni sveti gral umetnosti – estetika napake.
Človeškost v glasbi ni skrita v popolnosti, temveč v briljantni, potni in občasno genialno zmedeni nepopolnosti. Ko na gramofon vržete stare plošče The Rolling Stones, Led Zeppelin, The Beatles ali pa tiste nore, vesoljske kitarske eskapade Jimija Hendrixa... mislite, da so igrali z natančnostjo švicarske ure? Še zdaleč ne!
John Bonham, bobnar v legendarni skupini Led Zeppelin, ni nikoli igral strogo po metronomu. Njegovi udarci so včasih rahlo zamujali za ritmom – vlekel je ritem, kot bi za seboj po makadamu vlekel klavir. In prav to daje njihovim komadom tisti zlovešči, neustavljivi, težki "groove". Kaj pa Keith Richards in njegove rahle zamude pri vstopih v nove tematske sekvence? Ali pa tisti milisekundni zdrsi pri kitarskih solih, kjer se zdi, da bo vse skupaj razpadlo, pa se potem v zadnjem trenutku čudežno ujame? To niso bile matematične napake. To so bile namerne, instinktivne poteze, ki ojačajo čutnost na raven, kjer se vam kocine na rokah postavijo pokonci in v kotičku očesa začutite solzico.
Danes lahko porabite ure in ure v programih za ustvarjanje glasbe, režete, premikate in kvantizirate vsak najmanjši udarec na popolno mrežo. Lahko ga obdelate z neskončnim arzenalom digitalnih efektov, da bi digitalnemu signalu umetno vdihnili tisto želeno "analogno toplino". A če izbrišete to človeško mikro zakasnitev, če ubijete tisti delček sekunde, ko basist instinktivno pohiti pred bobnarjem, ste ubili dušo pesmi. Zveni kot klicna centrala, ne pa kot rock bend.
Že samo dejstvo, da človek ne more odigrati ali odpeti ničesar v popolnoma natančnem, čisto metričnem smislu, je tisto, kar ustvarjanju skozi celotno zgodovino daje najmočnejši pečat. Se lahko umetna inteligenca tega kdaj zares nauči? Lahko programirate algoritem, da "naključno zamakne udarec za 14 milisekund, da bi zvenelo bolj organsko". Toda to je še vedno le simulacija napake, izračunana formula. Ne more pa simulirati tistega čistega, surovega trenutka, ko se človek preprosto prepusti občutku in briljantno... zamoči. In to je tisto, kar bo vedno delalo razliko.
Poglejmo resnici v oči – umetna inteligenca nima preteklosti. Nima zlomljenega srca, ni ji zmanjkalo denarja za najemnino in nikoli se ni ob treh zjutraj, rahlo vinjena, skregala z basistom v zanikrni, plesnivi garaži. Stroj nima ožilja, po katerem bi srce gnalo adrenalin, ko se zave, da ga posluša petdeset tisoč kričečih oboževalcev. Algoritem ne pozna tistega trenutka čiste, surove panike, ko ti sredi najbolj brutalnega kitarskega sola poči struna in moraš v delčku sekunde instinktivno preklopiti na improvizacijo za golo preživetje. In prav iz te panike, iz tega nefiltriranega kaosa, se rodijo največje mojstrovine.
“Glasba je zvočni odtis človeške duše v vsej njeni zmedeni, prestrašeni in noro veličastni nepopolnosti.”
Glasba umetne inteligence je kot popolnoma avtonomno električno vozilo. Je neslišna, neverjetno učinkovita, izračunana do zadnjega atoma in vas varno pripelje od točke A do točke B... in je obupno, katastrofalno dolgočasna. Manjka ji tisti vonj po zažganem bencinu in nevarnosti. Zato ne glede na to, s kakšno nezemeljsko hitrostjo procesira podatke, vedno ustvari nekaj, kar zveni kot brezalkoholno pivo. Na papirju ima vse prave sestavine, obljublja noro izkušnjo, čudovito se peni v kozarcu, ampak ko ga zvrnete po grlu... se ne zgodi absolutno nič! Popoln dolgčas. Pusti vas prazne in trezne.
Tu pa nastopi koncept, ki bo v prihodnosti ločil zmagovalce od poražencev – hibridno znanje. Ne gre za to, da bi morali v ludističnem besu računalnike zalučati skozi okno. Naj umetna inteligenca opravi težaško matematiko, naj analizira frekvence in postavi popolno tehnično ogrodje. Lahko zgradite monumentalno zvočno sliko in jo do onemoglosti polirate z vsemi digitalnimi efekti, ki jih premorete. Toda na koncu procesa mora nujno priti znojno, nepopolno človeško bitje, ki bo to digitalno sterilnost zgrabilo za vrat in ji z enim samim, namerno napačnim udarcem vdihnilo življenje. Hibridno znanje pomeni, da stroju prepustimo izračune, človeku pa prepustimo dušo.
Epilog: Krik iz strojnice
In tako pridemo do končne, brutalne resnice. Do ugotovitve, ki bi si jo morali z velikimi, utripajočimi neonskimi črkami nabiti nad vrata vsakega snemalnega studia in vsake tehnološke korporacije na tem planetu.
Glasba ni matematika! Glasba ni algoritem, ki čaka, da ga rešimo! Glasba je zvočni odtis človeške duše v vsej njeni zmedeni, prestrašeni in noro veličastni nepopolnosti. Umetna inteligenca bo morda jutri res sposobna napisati tehnično brezhibno simfonijo ali pa izračunati absolutno popolno frekvenčno krivuljo za radijski pop hit. Ampak veste kaj? Nikoli, in s tem mislim absolutno nikoli, ne bo sposobna stisniti tistega pedala za "overdrive", zatrepetati v glasu od preveč viskija in nam sredi refrena zarjoveti naravnost v obraz z močjo, ki nas pretrese do kosti in naježi kožo.
Stroji imajo morda note in neomejeno procesorsko moč. Ampak mi... mi imamo rock'n'roll. In proti temu ne more zmagati nobena koda na svetu!